O nas

Naša ekipa

Naša zgodba

Že od ranega otroštva je Miroslava zanimala tehnika, predvsem radio. Zanj je bila to velika lesena škatla s svetlečo se skalo, velikimi gumbi in tipkami ter magičnim očesom, ki je kazalo nivo signala na sprejemu. Iz zvočnika je prihajala različna glasba ali popolnoma nerazumljiva tuja govorica. Ta škatla ga je tako neskončno navdušila, da si je neznansko želel razumeti kako deluje.

Pri desetih letih je izdelal svoj prvi enostavni detektor za sprejem AM signala lokalnega SV oddajnika v Domžalah. Srednji priključek slušalke je priključil na žleb, ki je deloval kot antena in lahko je poslušal radio.

Pri štirinajstih letih (l. 1974), se je Miroslav vpisal na tečaj za radioamaterje in pridobil potrebno znanje, da je lahko začel samostojno vzpostavljati radijske povezave s celim svetom. Poleg teoretičnega in praktičnega usposabljanja so se učili tudi tehnike. Dobili so kit za sestavo sprejemnika OT-2, ki ga je razvil njegov mentor na tečaju, g. Franci Mermal (S51RM). Ker je Miroslav poleg osnovnega orodja imel tudi spajkalnik in univerzalni instrument (ki mu ga je kupil oče), je ta sprejemnik lahko sestavil kar doma. Še vedno se spomni, kako je njegov manjko pri čutu za estetiko komentiral mentor: »Izgleda, kot bi ga Bistrica skupaj nanosila«. Kljub temu je sprejemnik deloval brezhibno. Pri petnajstih letih je Miroslav uspešno zaključil vse izpite za radioamaterja. Ker ga je vedno zanimala tehnika kot taka in ne samo vzpostavljenje zvez, je izdelal svojo prvo radijsko postajo, in sicer s pomočjo osciloskopa, ki mu ga je tudi kupil njegov velik podpornik, oče Janko. Zaradi mladoletnosti ni imel svojega klicnega znaka (kasneje S51KM), ki je pogoj za vzpostavljanje zvez od doma, zato je svojo prvo postajo posodil kolegu, ki je z njo uspel narediti zvezo, pri kateri je bil korespodent oddaljen več kot 3000 km.

Leta 1983 se je zaposlil v podjetju ISKRA Elektro zveze v Ljubljani na servisnem oddelku profesionalnih radijskih postaj, še vedno pa je z velikim veseljem in navdušenjem razvijal in izdeloval »svoje« radijske postaje. Ker so bile v tistem času radijske naprave razvojno zastarele, je s pomočjo tuje literature in dobrih materialov lahko izdelal dupleksno radijsko napravo, ki je delovala kot repetitor. Na ta repetitor je priključil vmesnik, preko katerega se je dalo priti v telefonsko omrežje in telefonirati s pomočjo radijske postaje (uporabiti je moral mikrofon s tipkovnico DTMF).

»Mobilni telefon« je bil za Miroslava že takrat realnost!

V tistem času so v ISKRI razvijali dokaj solidne radijske naprave TR40 in PTR-100, za katere je on sam razvil kompletno družino dodatkov za 5-tonske selektivne pozive in CTCSS dekoderje/ enkoderje (za model PTR-100 v SMD tehniki). Za te izdelke je leta 1988 prejel nagrado za inovacije občine Ljubljana-Šiška. Miroslav je s tem dokazal izredne sposobnosti, zato so zanj v ISKRI odprli oddelek z nazivom aplikativni razvoj. Leta 1992 so ga poslali na 10-tedensko šolanje v podjetje RACAL v Združenem Kraljestvu, kjer se je usposabljal za servisiranje naprav, ki jih je Republika Slovenija kupila pred osamosvojitvijo in jih med vojno tudi uporabljala. Do leta 1994 je v ISKRI servisiral RACAL-ove radijske postaje in s svojimi predlogi pripomogel, da je ISKRA sprejemala servis teh naprav tudi direktno iz RACAL-a iz celega sveta.

Konec leta 1994 se je Miroslav odločil stopiti na samostojno pot. Že od samega začetka se je zavedal, da samo trdo delo obrodi sadove. Verjel je v to, da bo uspel samo, če bo strankam ponudil najboljše storitve in kvaliteto po dostopni ceni.